Izvor koračnih motorjev

Izvor koračnih motorjev sega v začetek 20. stoletja, njihov razvoj pa je šel skozi več ključnih faz.

 

Začetki in zgodnji izumi (1918–1923)
1918: Ameriški izumitelj Frank W. Wood je zaprosil za patent (podeljen leta 1922, številka patenta US 1.408.555) za izdelavo rotorja korak za korakom z napajanjem različnih kombinacij petih sklopov statorskih tuljav. To je eden izmed pomembnih tehnoloških prototipov koračnih motorjev.

1919: Britanec CL Walker je pridobil britanski patent za reaktivni koračni motor, ki uporablja strukturo rotorja z zobatim statorjem-, s čimer je postavil temelje za koračne motorje s spremenljivo reluktanco (VR).

1920: CB Chicken in JH Tain sta pridobila patent v ZDA, ki je predlagal zasnovo "sendvič strukture", ki je povečala navor v majhni prostornini in nadalje spodbujala praktično uporabo.

 

Prve praktične uporabe (1920)
Okoli leta 1923: britanska mornarica je uporabila zgornja načela za daljinsko{1}}vodljive sisteme topov in sisteme za nadzor namerjanja topov na vojnih ladjah z uporabo reaktivnih koračnih motorjev (tip VR) in preklapljanjem smeri toka prek vrtljivih stikal za doseganje natančnega nadzora kota.
V istem obdobju je bila ta tehnologija uporabljena tudi za pogonske naprave za usmerjanje izstrelitve torpedov, kar je zaznamovalo prehod koračnih motorjev iz laboratorijskih v vojaške inženirske aplikacije.

 

Tehnološki razvoj in poimenovanje
Sprva so ga imenovali »korak-za-motorjem,« je postopoma postal znan kot koračni motor ali koračni motor.
Njegov princip delovanja temelji na elektromagnetnem navoru, ki vrti rotor "korak za korakom" s spreminjanjem energijskega zaporedja navitij statorja, pri čemer vsak korak ustreza fiksnemu kotu (korak koraka).